Ko sem se rodila, sem bila prekrasna mala žrebička. Taka lepa, izpopolnjena, z luštkano srčkasto ritko, vesela in razigrana, včasih malce nagajiva. Mama, me je kljub temu, da je bila utrujena od dela, vedno rada opazovala, ko sem skakala okoli in norela. Takrat nisem vedela, zakaj je njen pogled tako žalosten, kot vsak otrok sem se pač posvečala sebi in svojim norčijam.
Moja mama je bila delovna drvarska kobila. Vsak dan je ure in ure iz gozda na svojem hrbtu nosila težke tovore drv ali pa je iz gozda vlačila hlodovino. Kamor stroji niso mogli, tam je delala moja mama in ostali konji. S tem so si služili svoj kruh in opravičevali svoje življenje na tem svetu.
Do mojega prvega leta starosti so mi gospodarji dovolili, da sem brezskrbno raziskovala poti v gozdu. Lahko sem skakala in norela, kolikor me je bila volja. A ko je minilo prvo leto, se je začelo učenje. Konec je bilo z mojim svobodnim sprehajanjem, privezali so me k mami, da sem se učila hoditi po gozdnih poteh. Kmalu zatem se je začelo tudi obremenjevanje mojega hrbta, kar sem v začetku težko sprejela, a vezi, niso popustile, zato sem morala jaz.
Počasi sem se navadila, kako previdno stopati po ozkih in strmih poteh, se sukati med kamenjem in skalami, ki so mi bile napoti. Že sama sem se komaj premikala, ko pa sem videla breme, ki so ga nosili ali vlekli ostali konji, mi sploh ni bilo jasno, kako zmorejo. Njihove glave so bile vedno sklonjene, njihove oči žalostne, telo utrujeno. Po nogah so bile poškodbe zaradi drv, zaradi skal in kamenja, koža je bila od trnja spraskana in ranjena.
Tudi na mojem hrbtu se je začela povečevati teža. Vsak dan sem morala nositi vse težji in težji tovor. Tisto sedlo ali kako se že temu reče, me je žulilo in drgnilo, teža bremena je bila včasih tako neznosna, da sem klecnila. Kadar pa se je iz gozda vlačila hlodovina, takrat jepoleg vpitja pel tudi bič. Mama je narahlo zahrzala, da me spodbudi. Pobrala sem se in od strani pogledovala svojo mlajšo sestrico, ki je veselo in brezskrbno skakljala naokoli. Takrat sem se spomnila maminega žalostnega pogleda, ko me je opazovala med igro. Danes sem vedela zakaj. Že takrat je vedela, kakšno življenje me čaka, da bo boleče in trpeče, da se bom vsak dan vračala v tabor utrujena in razbolela, z ranami, ki se ne bodo uspele celiti, ker bodo nastajale nove in nove. Vedela je, da bom ničkolikokrat okusila bič, dobila brce, da bom poslušala vpitje. Če se bom še tako trudila, vedno bom premalo naredila.
Sčasoma sem se navadila na takšno življenje. Tudi moja glava ni več ponosno gledala v svet, bila je sklonjena, v očeh ni bilo več iskric in veselja do življenja. Svojo hrano sem si morala krvavo zaslužiti.
Tudi jaz sem večkrat postala mati, a to ni bil razlog, da ne bi smela ali mogla delati. Bilo je hudo in delati sem morala do zadnjega. Čez teden sem nosila drva, za vikend sem morala voziti voz od gostilne do gostilne. Le po porodu sem imela dva, tri dni počitka, nato je življenje teklo dalje po že ustaljenem tiru. Sedaj sem tudi jaz, kot moja mama nekoč, z žalostnimi očmi opazovala svoje otroke, ki niso vedeli kaj jih čaka v življenju. Nekateri od njih so nenadoma izginili in se niso več vrnili. Le nekak čuden vonj se je vil iz tabora do naših privezov.
Življenje je teklo dalje. Moje mame že davno ni bilo več. Tudi ona je neko noč s sklonjeno glavo odšla, slišala sem samo še nekakšen udarec in potem nič več. Le še nekakšen sladkoben vonj po krvi je prilezel do mojih nozdrvi. In, ko sem že mislila, da se iz tega pekla ne bom nikoli rešila, se je v taboru pojavilo dekle. Nekaj sta se pomenkovala z gospodarjem, nato sta skupaj prišla do nas. Njena nežna in topla roka se nas je dotikala in božala. Kaj tako nežnega in prijetnega nisem občutila še nikoli v življenju. Zopet se je vrnila do mene in zopet sem občutila vso nežnost in toplino. Nekaj sta še barantala, nato mu je dekle v roke potisnilo denar. Gospodar me je odvezal in ji dal moj povodec. Ponižno sem korakala za njo, kam pa tako nisem vedela.
Tega večera se mi je odprl svet v novo življenje. Prvič sem imela svoj prostor v hlevu, prvič nisem bila privezana in prvič v življenju mi ni bilo treba delati. Hrane sem imela v izobilju, imela sem svoj travnik, kjer sem lahko počela, kar me je bila volja. Moja nova lastnica je zame skrbela kot za kraljico. Rane in poškodbe so se zacelile, dlaka je postala svetleča in spet sem lahko ponosno nosila glavo. Le moj hrbet ni bil več raven, leta težkih tovorov so ga zvila.
S sabo sem prinesla tudi novo življenje pod srcem. Nekaj mesecev kasneje se je skotil moj prvi otrok, ki mi ga ni bilo več treba gledati z žalostnimi očmi. Vedela sem, da bo tudi zanj poskrbljeno, da bo dobil dom, kjer mu bo prihranjeno vse, kar sem morala prestati sama.
Minilo je kar nekaj let. Svojo lastnico sem oboževala in zanjo sem bila pripravljena storiti vse. Bilo je prekrasno čutiti njene roke, ko me je božala, poslušati njen mehki glas, ki je govoril samo meni. Če bi vedela…
Kaj se je zgodilo, ne vem. Nekega dne se je na dvorišču pojavil avto z veliko prikolico. Nisem vedela kaj se dogaja, le na lastničinem obrazu sem videla solze. Še zadnič je stopila k meni, me objela in zašepetala, da me bo imela vedno rada in da mi je našla nov, dober dom.
Dolgo smo se vozili preden smo prispeli. Nisem vedela, kaj me čaka in čisto nič mi ni bilo jasno, kaj se dogaja. Avto se je začel ustavljati in zaslišala sem rezgetanje konj. Takoj sem vrnila pozdrav.
Pričakalo me je kar nekaj konjskih prijateljev, torej mi njihove družbe ne bo manjkalo. Tudi tu je bilo dobro poskrbljeno zame. Imela sem svoj boks, v čredi pa sem si svoje mesto morala izboriti. Ni bilo slabo, a pogrešala sem nežnosti, božanja in skupne urice s svojimi lastniki. Ti so imeli zame le malo časa, ko pa so si ga vzeli, je bilo zato, da so me zajahli ali pa, da sem jih z vozom popeljala naokoli. Tudi tukaj sem morala opravičiti svoje življenje, zato sem se morala vsako leto ožrebiti.
Danes nisem več mlada. Svojega obstoja na tem svetu ne morem več opravičiti z ničemer. Ne morem več delati, ne morem več žrebiti. Začenjajo me boleti kosti, včasih hudo pokašljujem. Ljudje, ki me gledajo skimujejo s svojimi glavami. Dali so mi še pol leta, da naučim svojo zadnjo hči voziti voz. Potem se bodo odločili o moji usodi…
Dragi moji, danes se poslavljam od vas. Svojo zadnjo nalogo sem opravila in napočil je trenutek, ko vas bom zapustila. Vem , ker sem že nekaj časa poslušala dve besedi…mesar…uspavanje…mesar…uspavanje… le kaj me še čaka?
Pripeljali so me iz boksa. S strahom pogledam proti človeku, ki prihaja k meni. Pristopi in me poboža. Nato me potreplja po vratu. Predam se. Čutim majhen pik. Čez nekaj trenutkov me noge več ne držijo. Uležem se. Oči se mi utrujeno zapirajo, pogrezam se v spanec….Adijo prijatelji…..
za vas: mimosiss
Društvo za pomoč konjem Ljubljana 
You must be logged in to post a comment.